Eno najdragocenejših daril, ki so mi jih v otroštvu podarili starši, je bila njihova ljubezen do templja. Njihova želja, da bi častili v Gospodovi hiši, je bila ne glede na veliko razdaljo in visoke stroške potovanja do najbližjega templja stalna in neomajna.
V poznih osemdesetih letih med obnovo bernskega templja v Švici je naša družina potovala v Frankfurt v Nemčiji. Še vedno se jasno spomnim dneva, ko smo prispeli do templja. Bilo mi je le devet let in čeprav sva z bratom že velikokrat spremljala svoje starše v tempelj, je bila ta izkušnja zame drugačna. Ko smo stopili v recepcijo nastanitvenega doma za obiskovalce, sem doživel občutek radosti in pripadnosti, kakor ga nisem še nikoli prej. Spominjam se, da sem tam sedel z občutkom, ki je bil zame nov, preplavil me je s sprejemajočo ljubeznijo. Spominjam se, da mi je mama pojasnila, da te občutke daje Gospodov Duh, ki mi je pričeval, da sem v njegovi sveti hiši. Čeprav tedaj tega še nisem popolnoma razumel, mi je bilo jasno, da je to, kar sem čutil, osebno Gospodovo darilo.
V desetem stoletju pred Kristusom je po številnih rodovih izraelsko ljudstvo končno zgradilo tempelj Gospodu. V Knjigi kraljev je zapisana posvetitvena molitev, ki jo je izrekel kralj Salomon. Kralj je zbral ljudstvo, da je Gospodu pripravil posvetitveno slovesnost in gostijo. Potem ko so položili skrinjo zaveze v »presveto« (1), se je na tempelj spustil oblak in »Gospodovo veličastvo je napolnilo Gospodovo hišo« (2). Gospod je svojemu ljudstvu podobno kot njihovim očetom, ki so potovali v puščavi, ponudil jasen dokaz svoje navzočnosti v templju.3 Gospod ni delal nobene razlike med začasnim tabernakljem iz blaga in dragocenim iz kamna; oba je sprejel, ko je ljudstvo predstavilo najboljše žrtve, ki so jih tedaj lahko ponudili.
Kralj Salomon je kot del posvetitvene molitve večkrat prosil: »Poslušaj prošnjo svojega služabnika« (4) in naj posluša svoje ljudstvo kadarkoli se bodo pokesali in obrnili k njegovi hiši. Ko je Salomon molil, je vedel, da tempelj ne blagoslovi samo ljudstev in narodov, ampak zlasti posameznike in družine, in je zato dodal: »[V]sako molitev, vsako prošnjo katerega koli človeka, /…/ ki bo doživljal stisko v srcu in razprostrl roke proti tej hiši, poslušaj v nebesih, na kraju, kjer prebivaš, in odpusti, ukrepaj in povrni vsakemu po vseh njegovih delih, ker poznaš njegovo srce.« (5)
Z leti sta moja radost in ljubezen, ki sem ju začutil tisti dan v Frankfurtu, poglobili, da sta postali znanje in večje razumevanje našega Očeta v nebesih, in mi dala blagoslov doživljanja njegove ljubezni in osebnih nasvetov. V templju sem spoznal, da Gospod pozna »stisko v srcu«, in da me sliši, kadar se v veri obrnem k templju. Še ena stvar, ki sem se jo naučil, je, da so za razvijanje osebnega odnosa s Kristusom in spoznanje o njem v templju potrebno žrtvovanje, vera in želja. Z besedami starešine Bednarja: »Obstaja razlika med člani, ki hodijo v cerkev, plačujejo desetino, ki občasno pohitijo v tempelj, da gredo na predstavitev, in tistimi člani, ki zvesto in dosledno častijo v templju.« (6)
Predsednik Nelson je še dodal: »Gradnja in vzdrževanje templjev morda ne bo spremenilo vašega življenja, preživljanje časa v templju pa ga zagotovo bo.« (7) Da bi vsi odkrili radost čaščenja v Božji sveti hiši, kjer Bog pozna »stisko v [našem] srcu« (5) in bo prisluhnil našim prošnjam (4).
1. 1 Kralji 8:6
2. 1 Kralji 8:10–11
3. 2 Mojzes 33:7–11
4. 1 Kralji 8:28–30
5. 1 Kralji 8:38–40
6. Starešina David A. Bednar, Vaše ime in drža naj bosta poštena, generalna konferenca, apr. 2009
7. Predsednik Russell M. Nelson, Postanimo vzorni sveti iz poslednjih dni, generalna konferenca, okt. 2018